PIPA LJUBICA!

Tako upam, da bo ZALEGLO...

O samoti

Gospodar samoće

ona vuče moje niti
ona čini moje sne
dok ja listam stare novine
ona bježi od dosade
uspjela je da se smiri
odlazi nekud nasamo
a ja maštam zatvorenih očiju
u mislima je pratim

ona vuče moje niti
ona čini moje sne
dok ja listam stare novine
ona bježi od dosade

ona vuče moje niti
ona je hladna i daleka
kao gospodar samoće
igra se osjećajima
ona zna da je gledam
odlazi nekud nasamo
a ja maštam zatvorenih očiju
u mislima je pratim

o ani

Najbrže si vsak človek naredi spisek. Kako in kaj mu je živeti. Kakšno naj bo to življenje. In na poti enkrat spoznaš, da se najlepše živi, če znaš zavreči ta spisek. Pa je takrat že prevečkrat prečitan. Znaš ga na izust. In pozabil si vse besede, ki ne tičejo tega spiska.

Ana je dolgo iskala svojega moškega. Velikokrat se je zdelo, da je že prav blizu. Skorajda tam. Morda pa je to to. Vendar so ponavadi njegove napake, ali vsaj kar se je zdelo kot napaka, prekoračile njegove vrline. In odplavilo ga je. Ona pa je iskala naprej.

Imela pa je skrivnost, skrite svetovalce, ki so ji pomagali, če ni vedela prav ali ni presodila prav. To so bili njeni bodoči otroci, ki jih je nekoč kanila spočeti z svojim, samo njej prilegajočim se partnerjem. Vedno se je vprašala, kako bi presodili oni, če bi bili zraven. Bi bilo to dovolj ZANJE? Bili so zahtevni ti njeni otroci. Ampak vedela je, da si zaslužijo le najboljše.

Seveda ga bo ljubila, tega svojega bodočega izbranca, saj drugače ne gre. Ker je natanko tak, kot si ga želi. In nobenega razloga ni torej, da tudi on ne bi ljubil nje. In njuni otroci bodo veselo skakljali okrog njiju in vzdigovali svoje ljubke ročice k bleščečima smehljajema staršev.

Ana ni dopustila naključij v svoje življenje. Seveda se jim ni mogla docela izogniti. Pravzaprav je vedno, ko se je zgodilo ka nepričakovanega, malce otrpnila in potem z neko osuplo počasnostjo kot v sanjah reagirala. Prava reakcija je prišla za njo mnogo kasneje, včasih lahko šele čez nekaj dni. Takrat se je kar naenkrat ustavila sredi poti ali dela in izustila odgovor ali stavek, ki je kot prepozni odmev še desetkrat zaječal v njej. Tega se je Ana rahlo bala, saj je vedela, da ti pozni odmevi v njej nikoli ne dobijo odgovora. Da ostaja nepotešena. Njeni sogovorniki so že zdavnaj v drugih pogovorih.

In zato si je Ana zgradila življenje, ki je bilo kolikor je le mogoče zaščiteno od nenadnih sunkov in presenečenj. Vse je načrtovala.

Kariera? Nekaj sigurnega. In tako je delala v pisarni. Sekretarka. Te so zmeraj rabili.
Prosti čas? Pravilno življenje. Malce zunaj, kakšna knjiga, s prijateljico kava ali kino.

Ven ni hodila rada. Preveč nepredvidenega. Pa bi bilo najbrž treba. Morda sreča njega?
(»Khm,« so jo takoj opozorili njeni še nerojeni otroci – »to pa ne bo pravi, če ponočuje in pije naokoli!«
»Ja res,« jim je prikimala. »Tak ne bi bil v redu. Ne do mene, ne do vas. Potem bi morda postal še nasilen...«
In otroci so ji zaigrali prizor osamljenosti in socialne stiske. Dobro so razumeli svet, ti njeni otroci.)

Ne, ven ni hodila rada.

nekoč se je zgodilo pismo

Garderoba razrednega pouka osnovne šole. Garderobe so postavljene v vrstah na hodniku. Na koncu hodnika vrata za izhod iz šole. Na obešalnikih le se nekaj malih jaknic, pod klopmi nekaj razmetanih čevljev in pospravljeni copati. Po pouku. Veliko otrok je že odšlo domov...

V garderobo prihiti mulc rdečkastih las z pegicami in torbo v roki. Na hodniku je tačas vse tiho. Mulc se ogleduje da ga nihče ne zaloti. Potem se nameri proti rdeči jaknici v garderobi. Iz žepa potegne lepo zložen listek. Še enkrat ga prepogne in ga zatlači v žep rdeče jaknice. Že se hoče obrniti, pa se premisli. Vzame listek nazaj iz jaknice in privleče iz žepa svinčnik. Usede se na klopico in na hitro se nekaj načečka na listek. Prepogne in ko ga hoče dati nazaj v jaknico mu pride na pamet še ena sijajna ideja. Listek bo zložil v obliko aviona...

Medtem ko sedi na klopici, zatopljen v svoje delo se izza vogala garderobe prikaže dekle pristriženih razkuštranih las. Čez rame rugzak, v rokah zvezek...

Mulc zloži avionček in ga potisne v žep rdeče jakne. Hoče oditi, takrat pa zagleda dekle in se zmede. Hitro sede in si začne preobuvati iz copat v čevlje. Mečka, ne gre mu dobro in naskrivaj pogleduje dekle.

Ona, prav tako zmedena, gre do obešalnika z rdečo jakno. Preobuje si čevlje in nadane rdečo jaknico. Potem seže v žep in privleče ven iz papirčka narejen avionček. Mulc še bolj menca pri zavezovanju vezalk.

Dekletce razpre listek in prebere. Rdečica ji bušne v obraz. Spravi papirček in začne pospravljati zvezek v torbo..

Mulc pohiti..

Mulc: E..ee...ee sem te hotel vprašat...
Punca: Ja?
Mulc: A si ... a bi ... a imamo veliko naloge pri matematiki. Nisem bil na prejšnji uri a veš..
Punca: Em..ne ni veliko. Samo eno nalogo imamo. Na če hočeš ti jo dam za prepisat. Samo jutri prinesi nazaj. (mu pomoli zvezek)
Mulc: Eee...hvala. (dekletce se še obotavlja, potem pa hoče oditi.)

Mulc: Eee..a ti je bil všeč avion
Punca: A je tvoj?
Mulc: Em...ja.
Punca: Ja, fajn. (Mu pomoli avion)
Mulc: Ne...zate je
(Dekletce spet zardi. Ne gledata se. Oba se prestopata in ne vesta kaj bi s sabo. Le včasih pogled zadane ob pogled, pa se takoj odvrne. Mulc poskuša zavzet frajersko pozo.)

Mulc: A pol bi?
Punca: Kaj?
Mulc: Ja, saj veš no...
Punca: A to kar piše?
Mulc: Ja.
Punca: Ne vem...Kaj?
Mulc: Ja tako da bi...a veš...skupaj...
Punca: Ja... mislim, vem..
Mulc: Ja no. Lahko te pa zdajle spremim.
Punca: Eee..

Dekletu je že strašno nerodno. Zasliši se šolski zvonec, ki oznanja konec pouka. Zdaj zdaj se bodo še preostali otroci vsuli ven iz razredov. Hrup. Dekle se panično ozre. Mulc stopi proti njej.

Mulc: Če hočeš ti lahko nesem torbo.

Punca: Aja, joj..mislim.. Ne morem sedaj. Joj, je že toliko ura. Zamujam na kosilo. Me čakajo doma. Dijo.

Dekle se obrne in zbeži. Na klopi pusti listek. Mulc obstane. Se usede. Vstane. Pogleda okrog sebe. Vzame listek. Ga lično zloži spet v avion. Si vrže torbo na ramo in izgine v sosednjo garderobo. Tam visi še nekaj dekliških jaknic...

Ustnica: Hejla a si ti ta pravi zame?
TheOne: Opa, Ustnica, a si kaj sočna?
Ustnica: Kaj pa vem TheOne. Boš moral poskusit.
TheOne: Ja ni blema. Ti sam reč.
Ustnica: J Jaz sem tu bolj za spoznavat...Kaj vec bomo pa videli...
TheOne: a/s/l?
Ustnica: 22/jasno da ž/Lj ..pa ti
TheOne: 35.Idrija. Daj se malo opiši.
Ustnica: Črnolaska, 170, vitka, zelene oči...ma v redu. Pa ti?
TheOne: A maš fotko?
Ustnica: Ne nimam, sori, naslednijič. Pa ti?
TheOne: Kaj maš na sebi?
Ustnica: Hej, hej...tole je pa mal hitro se ti ne zdi?
TheOne: A se kaj rajcas?
Ustnica: Ja velikokrat. Kako je pa v Idriji? Kaj si po poklicu, kaj delaš?
TheOne: Daj telefonsko.
Ustnica: Zakaj?
TheOne: Te pofukam.

Ustnica: Ej sori stari. V bistvu sem tip. Pa se veliko boljsih chaterjev je tuki. Cao!

Tipcek23: Katera spodnja ali zgornja?
Ustnica: Zaenkrat imam se obe.
Tipcek23: Mene kar obe zanimata
Ustnica: O si mi kar fotko poslal.
Tipcek23: Ti mas fotko?
Ustnica: Sori, ne. Nisem na svojem racunalniku. Uau...a tele misice sam bildas?
Tipcek23: Hm, ja..tezka studentska dela. Kako pa ti izgledas?
Ustnica: 18 letna, nepobarvana bjonda iz Kopra. Odkod si pa ti?
Tipcek23: A res. Jaz sem tudi iz Kopra. Kje pa stanuješ?
Ustnica: Ej sori, moram iti. Ta stari klicejo. Cao!
Tipcek23: Ej, ej..kdaj bos spet online?
Ustnica: Cez kake 3h. Cao!
Tipcek23: Se beremo, bom gor. Cao.

Ustnica: Hejla Misica, a si to ti Tomo?
Misica: Ja, kaj dogaja Ana?
Ustnica: A si spet pod zenskim nikom,a?
Misica: Ja, ampak tokrat sem sam. Mal lovim tipcke, pa eksperimentiram.
Ustnica: Ampak danes so sami cudni gor a ne.
Misica: Ja neki tezaki, ja. Ampak se tud najde kaj.
Ustnica: A bova tako kot zadnjic? Dajva narest sobo, pa jih povabiva.
Misica: Perverznica!
Ustnica: Ja, to mas rad J
Misica: Ok. Naslov sobe – #packarije.
Ustnica: Se dobiva tam – kdor jih manj privlece casti x!

Prva ljubezen

Prva ljubezen...Prva! Ne druga, ne tretja...prva. Nekdo je rekel samo enkrat se ljubi. Nekdo drug pa "sve su prave ljubavi tužne". Pravijo tudi, da prve ne pozabiš nikoli.
Vem, kdaj mi je prvič pokazala zadnjico in žemljico. Bilo je v vrtcu. Medlo se spomnim igric, kot so zdravniki. Vem, kdaj sem prvič hrepenel. Vedel sem do pred kakšnim letom, kako je živela. Vem, kdaj sem prvič stal pod oknom in tulil v polno luno. Velikokrat sem se hotel poročiti. Velikokrat. Prva, ki sem ji obljubil, da se bom poročil z njo pa je bila sodelovka moje mame. Pisana mi je bila na kožo. Imel sem okoli osem let, ona petintrideset. Bila je moj tip ženske in nisem okleval. Pred kakšnim letom, se pravi po po približno petindvajsetih letih me je spomnila na mojo obljubo. Zgrozil sem se in jo prelomil. Obljubo. Prve ne pozabiš nikoli!

Doma. Toplo, pravzaprav poletje. Jutri sem frej.
Tuku lepu, sem zelu kontenta - kaj bi se vec?

Potovati je treba!

Z mojim ljubim je vedno lepse popotovati. Ko se podpirava je lepo - takrat lahko deliva in skupaj plavava med novimi dozivetji in mesti.
Popotovanje je nujno. Potrebno. Ociscujoce. Ne samo ko prides domov, ko si veliko bolj odprt za stvari in ljudi. Ampak tudi med potovanjem samim.
Je izziv. Kljub driskam, oteklim kolenom, visinskim boleznim, pikom ali ravno zaradi njih. Kar premagas te ojaca. Esas cocas, acaso, son el poema!

Popotnika...

Ja, popotujeva, zato ze dolgo nisva napisala nic. In tudi tokrat le stavcic - viva los vijajeros! Ura je osem zjutraj in mi heroji se odpravljamo na stiridnevni mars cez razredcen zrak. Po sledeh starodavnih ljudstev!

Špljuc

Tako, pa je tu! Dan odhoda! Zvečer odrineva in en mesec naju ne bo! Tu. Ja to človeku nariše nasmeh na obraz. Meni polovičnega, ker sem, ne moreš verjeti, včeraj dobil paralizo facialis. Pri grgranju vode mi iz ust curlja, kot da bi bil mali vodnjak. Špljuc,špljuc. Govorim bolj v levo, kot, da bi imel tam namišljenega prijatelja, ki bi mu stalno kaj prigovarjal. Bo že. Jaz in ti in moj namšljeni gremo! Šplujc,šplujc. Zdaj pa še natlačit nahrbtnike in adios amigo. Na drugo poloblo! Moja je vse naštimala in za vse poskrbela.
Tukaj pa je ena pesem za te draga!

ORIENT EXPRESS

LAHKO BI ODŠEL Z VLAKOM:
S TISTIM, KI JE LETA 1889 ZAKURIL KOTLE IN POGNAL KOLESA PROTI JUGOVZHODU,
VOZIL JE SKOZI MESTA,KI SO PREŽIVELA VOJNE SENCE VELIKIH IMPERIJEV .
OSTALA SO LE ŠE IMENA POT IN STOLETJE MRTVIH.
KDAJ ŽE?
NA JADRANSKEM OTOKU SEMISKAL ZATOČIŠČE, KO SO PADALE BOMBE PO BALKANU.
ŠOLSKA ZGODOVINA JE ŽE ZDAVNAJ UTONILA V STEKLENICAH VINA.
OSTALE SO BELEŽKE LUKNJE SPOMINA IN TV -SLIKE, KI SMRT ZA VOGALOM NAREDIJO PREBAVLJIVO DALEČ. KAM SO IZGINILI ZMAGOVALCI?
LAHKO BI ODŠEL Z VLAKOM:
RAD POLEŽAVAM V KUPEJIH, KADIM PO HODNIKIH, ODPIRAM OKNA , DA MI VETER SOLZI OČI. NEZNANE POKRAJINE PLEŠEJO POSKOČNI VALČEK TRAČNIC. PLES PRIČAKOVANJA.
RES, LAHKO BI ODŠEL Z VLAKOM:
NI LEPŠEGA, KOT SE ZATOPITI V BRANJE KNJIGE IN DELATI PESNIŠKE ZAPISKE;OPAZOVATI OBRAZE NA POSTAJAH, PLESTI EROTIČNE IZMIŠLJIJE Z OSAMLJENO DAMO, KI JE RAVNOKAR PRISEDLA - MIMOGREDE SEM JI POMAGAL DVIGNIT KOVČEK-
SE PRIPRAVITI NA RULETO MOLKA IN BESED...ISKANJE STIKA, JEZIKA, SKRIVNIH ŠIFER MEDSEBOJNEGA UGODJA.
JA, LAHKO BI ODŠEL Z VLAKOM:
S TISTIM ZNAMENITIM, KI JE RAZVNEMAL DOMIŠLJIJO AGATHE CHRISTI IN JE V PRELONIH LETIH IZKUSIL LJUBEZNI IN LOČITVE, SPOČETJA IN UBOJe.

S PRIJATELJEM PIJEVA KAVO NA ŽELEZNIŠKI POSTAJI. JUTRO SE KOMAJ ZAČENJA. NEKAJ JESENSKIH MEGLIC JE V ZRAKU IN NEKAJ MEGLE NOČO JE ŠE ZMERAJ V GLAVI. rAVNOPRAVI TRENUTEK DNEVA, DA BREZ BESED ODIDEVA DOMOV:
NASVIDENJE V ISTANBULU.

Neskladja.

In kaj naj naredim, ko se ti, dragi moj, zakoplješ v svoj »ne morem, ne zmorem«. Problem pa stoji, da ga človek reši. Naj čakam, da prideš k sebi? Nobena tolažba ne pomaga. Sprašujem te kaj naj naredim, kaj hočeš, kaj ti bo pomagalo – ti pa še bolj trpeče nagubaš čelo. Meni tudi ni lahko, veš – le jaz imam še problem, odgovornost pred njim.....

In potem se dolgo skrivaš za vsemi ostalimi stvarmi, opravki. Jaz pa, ne boš verjel, čakam. Da se bova lahko začela pogovarjat.

...Že kako uro sem upala, da se bo tale nevita na tvojem obrazu polegla in da ne bo treba strelovoda. Pa ne – strelovod sem bila jaz. Upam sedaj, da se je zlilo vse...

Psička spet drnclja!

Pa je shodila! Naša psička je rešena!
Lep dan je bil. Tudi obisk doma. Pa ozdravitev psičke. Prvi krožnik hrane, lulanje, kakanje, sprehod...psička je izven nevarnosti in nežno, občutljivo okrevajoča.
Lep večerni sprehod pod zvezdami, pijača na grajskem vrtu ... Ja, lep dan je bil.

Hej, Baba!!!

Lep pozdrav! Ravno se je vkopala sredi sobe! Medtem, ko si je pudrala nos sem si prižgal cigareto! Ahhh, se je govorilo njeno telo! Že več, kot sedem mesecev ne kadiva. Razen zadnji mesec in pol. Čemu se čudi? Svoji želji? Temu, da sem jo prehitel? Moji drznosti? Takoj mi je sledila...Kadiva samo,ko pijeva ali obratno.
Dva dni emotivne burje je za mano! Preživel. Ženska zna kreirati sunke še mnogo bolje, kot burja. Moški pa kjubujemo tem sunkom, kot drevesa pri Ajdovščini. Naša naravna drža je planiška. Nagnjeni smo, kot drevesa pri Ajdovščini. Da tovornjaki s cerado se niso vozili skozi najino stanovanje ta dva dni. Saj ne, da ne bi imela vzroka, življenjeres ne prenese monotonosti. Ne vem pa, zakaj zmeraj pričakuje, da bom to prenašal najmanj, kot Dalajlama ali guru. Ljubi ti ljudje živijo sami veš. Odtod ta zavidljiva umirjenost. Grem stavit, da bi tudi Dalajlamo pošteno krivilo če bi par dni kljuboval tem sunkom. Potemtekem bi moral biti ponosen nase? Ne vesel sem, da je tako, kot je. Da nisem ponosen namreč. Sem pa zadovoljen, da je mimo. Spet je mirno, toplo, prijetno! Na juriš, na juriš, na juriš!!!
Naslednjič bom preveril vzore,ki nam jih ponuja svet parov. Lahko noč ljuba.

Nočno kopanje pri 30+ še vedno dela!

Moj On še spi, jaz pa sem se zbudila z serijo jutranjih kihcev. Včeraj smo se potepli proti morju. Obujat spomine na najstniške: »Ej, a gremo na eno nočno kopanje?« Lepo.

Razlika: Hita avtocesta in boljši avto, manj hormonov ki te mečejo ob tla in ti govorijo, da delaš nekaj čisto na novo odkritega, ...Ampak – še vedno ti nočna obala, plankton in zvezde nad tabo dajo občutek čudežnosti in lepote. In se zjutraj zbudiš, četudi z manjšim prehladkom, pa se ti zdi, da je zelo vredno živet.

Hvala Šark za povabilo! In za novo bitje, ki nam je pokazalo virtuoznosti rahlo laboratorijsko zaprte, ampak izčiščeno lepe, detajlno ornamentirane in izbrušene slovenske besede. Ja, je posebna tale porcelanasta D'Vojs.

Dajmo mala! Izvleci se! Vsi držimo pesti zate!

Sedajle vsi držimo pesti za našo družinsko Psičko. Navihanka, neugnanka, komaj leto dni stara mešanka. Pobrana v zavetišču. Že nekaj dni se bori proti neznani bolezni.
Na pasji kliniki so nam najprej povedali, da je le nekaj požrla, nek predmet ali kaj. Sedaj, po nekaj dneh in po operaciji, ko v njej niso našli nič, se je izkazalo, da je verjetno zastrupljena. Slaba krvna in jetrna slika. Mami ji vsake toliko da infuzijo. Vzeli smo jo iz klinike, saj tam ji ne morejo več prav nič pomagati. Ubogo revše pa leži in trpi.

Jaz pa ne razumem.

Našo prejšnjo psičko so prav tako zastrupili. Umrla je po tem ko ji je vse odpovedalo. Po več dneh trplenja. Zastrupljena. Baje je pojedla strup proti polžem. Baje.
Za tem je prišel k nam cortkan bel mucek. Lepotec. Po letu in še nekaj je umrl. Zastrupljen.
In sedaj naša Psička...

Vsa ta bitja so bila popolnoma neškodljiva, nenapadalna, živahna in prijazna. Ne razumem. Kdo?! Zakaj?!! In kakšno zadovoljstvo ima ob tem? Kaj si misli? Kakšen mora biti tak človek, ki to dela? Mi lahko kdo pojasni?

O Jeziku in Usklajevanju

Danes sem ugotovila, da sem pravzaprav poliglot. Napisala sem pismo v francoščini. Jeziku, katerega osnove sem že davno pozabila. Pa še te so bile zelo dvomljive. Verjetno veliko pove, če po štirih letih učenja francoščine v srednji šoli prideš v Francijo in ne znaš v trgovini kupiti kruha in mleka. No ja, ampak sedaj je pa drugače. Sedaj obstaja Free Online Translator!!!

Vsako besedo sem previdno prijela z Orodjem in jo nežno položila v nederje tega mogočne Online Mašine. Stvar je prehrustala, prebavila, preorganila....in lej jo francosko besedo! Previdno sem jo odprasknila z mogočnim Ctrljem in dvignila z Cjem, pa jo ljubko priflopala z krepkim Vjem zraven še tople prejšnje francoske izkovanke. In tako se je rodilo Pismo.

Pismo je bilo le posledica, kulminacija vseh pričakovanj, slabih karm, upanj in razočaranj. Pismo je bilo ali vsaj hoče biti Pika.

Pravzaprav je to zelo težko pismo, saj z njim odpovedujemo dolgo načrtovane počitnice v Francosko govorečih predelih Planeta. Mea culpa – ker sem se pravzaprav zaračunala pri računu za počitnice. Jah, včasih optimistično in veselo razpoložen tudi kak odhodek lahko pogledaš kot dohodek ...

Počitnice:

In resnično: danes ponoči so bile sanje polne Mor in Erinij. Ampak se bo treba pobrat in naprej. Stvar je vedno za nekaj dobra, ne?

Pa še zadeva On: Zelo sem ponosna Nanj, kako se je mirno in sproščeno pogovarjal z &Co po telefonu, ko sva zraven na vsakem koncu žice s Sestro delali grrr, pihali in si brusili kremplje. Ne tak ne sme biti začetek lepih počitnic, se strinjam.

On pa: mirno (zna biti najbolj skuliran človek, ko prebrodi prvo vihro noroglavega razburjenja), ...in ta mirnost je potolažila tudi mene. Zmeraj me potolaži, če imam občutek da sva skupaj. Da se bojujeva skupaj, da delava napake skupaj, - skratka, da se podpirava. Da če eden pade dol, da ga drugi pobere. Jah, ne dela vedno, ne. Ampak se razvijamo in gremo naprej. Najinih napak se kar dobro zavedava. Včasih jih celo poveličujeva in se v njih zaciklava. Ampak sva še sveža. Enoletna gringota.

Njemu: Rada bi te videla kot drugega človeka. Ko te gledam z distanco te neznansko spoštujem, če pa se mi zdiš samoumeven, pa te včasih ne spoštujem dovolj in zinem kako neumnost, ki bi jo drugače le sebi. Ti postaneš jaz. Ampak vidim, da tudi do sebe moram vzpostavit distanco.

Merde!

Merde, merde, merde!!! Same merde! Ja, življenje je zahomotana tvar. Ravno, ko potarnaš,aneda, da nimaš kaj počet ti na glavo, meninič tebinič, lahko strese kup merde.!Ti mu pa tega ne moreš naredit nazaj! Življenju! Kdo si je izmislil fairplay in zakaj?! In od kje mu ta ideja majkumu...
To jutro in prejšnjo noč je skupino štirih Slovencev življenje malce premesilo, razmetalo, pregnetlo, in dalo počivat za par ur. Zjutraj pa jih že peče na 30-tih stopinjah.
Treba je dodat, da je to procentualno gledano, kar priviligirana skupinica ljudi. Slovencev. Osmih. Od marca tega leta so si urejali teden dni oddiha v Franciji. Provansi natančneje. No, skratka kakšene tri tedne nazaj pa je življenje v ta prekrasen načrt prvič in nato še drugič, tretjič in četrtič zarezalo. Rane, ki so se kar lepo gnojile, smo na videz uspešno sanirali. Do včeraj, ko je prišlo do nepričakovanih komplikacij...Že oslabljen projekt je dobil še dva vboda. V hrbet!
Draga J_ _ _. Kaj naj narediva? Zaračunala sva se. Ne moreva v Francijo za teden dni, ker bi tako pod vprašaj postavila mesečne počitnice v Južni Ameriki. Težko nama je! Težko! Veva! Bila sva peta in šesta rana zelo lepo domišljenega projekta. Ni hudo da sva bila peta in šesta rana. zaradi prejšnjih štirih bi se kvečjemu lahko počutila rahlo bolje. To se ne seveda! Hudo je to, da sva bili smrtni rani!
Da pokopala sva projekt in si nakopala slabo karmo! Zadnji osebi z malim dojenčkom, ki sta hrabro vstrajali v dobro tega prezgodaj preminulega projekta sva pustila na cedilu. Otroku pa omogočila par nezavednih travm, ki jih zdaj, tako predvidevam sprejema na ravni valovanja emocij poklepanih staršev...
Draga J_ _ _! Kaj naj narediva? Kaj lahko pričakujeva? Z veseljem bi to družinico danes povabila na falafle, humus, solato in kozarec domačega, pa ne veva če bi to sploh sprejeli.
Sva svinji? Sva slaba človeka? Je to začetek propada? Je to življenje?
Veš kaj! Jaz bi naju občudoval, če si midva vse to lepo zmislila! Ja! Če bi zdaj poležavala, vedoč, da ne bova šla letos nikamor. Da bova doma. In bi si take načrte zmišljevala samo zato, da bi imela vsaj te probleme če že ne potovanj! Ha!
Draga prijatelja oprostita. Ponujava pomoč pri vajinem iskanju novi destinacij.
p.s. Lahko bom šel k zobozdravniku za J. Ameriko.




To sta njeni najljubši polici v stanovaju. Tako je rekla. Moja ljuba...

Taisti dan

Hola, ljubezen moja, hopla oprosti, ljubezen moja: que tal? Lepo si to zabeležila.Kratka jedrnata.Moje sožalje za tise dni...Lase ja...K hudiču!!!No,ja če zrasejo obogatim. Obogativa! Zato mi verjetno nabijaš to mokro rutico na glavo, ane!
Jako se navajam na počitnice,jako. Težko mi je. Ne vem, kaj bi sam s seboj. No, glede na to, da so se ti začeli tisti dnevi. Ah, pa tudi to se mi ne da... Ne da! Raje se zabašem v fotelj, prižgem televizijo, dam na Eurosport in si pogledam Tour de France, ki ima danes pavzo. Klinc!Groza! Kaj čem? Kaj če se malce skregava? Ah! Grem pogledat če mi je že zrasel kakšen las, spotoma e bom pa še pokakal.
Zunaj se škropijo! Z vodo! Lej! Kako uživajo...Oh! Lepo jim je.Tako pozabijo, da so daleč od doma,družine, najeti za težka dela,tukaj zato, da nam izboljšajo kvaliteto življenja in uničujejo lepa počitniška(začetek počitnic je zelo občutljiv čas)jutra do popoldneva.Adios!

Tisti dan v mesecu

“Menstruacija je glavni znak, da je dekle postalo spolno zrelo in lahko zanosi. Menstruacija (mesečno perilo, menstruacijski cikel) je krvavitev iz nožnice, ki se ciklično pojavlja praviloma vsak mesec.”
Torej…počivam.
On pa: Z mokro rutico na glavi (kar naj bi pozročilo rast las) kuha zame slastno orientalsko kosilce.
Danes je eden izmed dni, ko je On zelo lep. Evo – to je on:

Obstaja tudi verjetost, da gledam skozi hormonov in zato skrajnosti polne oči in bom naslednji trenutek videla popolnoma drugačno sliko. Obstaja pa tudi možnost, da ga je narisal tisti malar, ki riše za moje oči.

Počasi se navajam na počitnice.

Moj prvi odgovor!

Bom kar v Courieru, da bo bolj očitno, da je to, to pomeni, da sem druga oseba. Oseba!!!
Rekel ti bom "ti", pa naj bo to še tako brez bontona. Lejga vraga,še enkrat sem prebral zadnji stavek,in ugotovil, da znam pisat!!! Hec, hec! Ej, polagoma,ej!No še enkrat sem prebral in videl, da se ne doume, kar sem mislil, da sem domislil.Domišljal sem si, da boš prebrala "ti" in si mislila, "lejga on misli, da je Jaz in da sem jaz ti!Pokvarjenec! Iz naslova ljubica iz naslova...Dobro se spomnim, da so me učili, da se zmeraj najprej napiše druge in nato sebe. Tako je bolj vljudno in manj zagledano vase.
Skratka "ti". Nisem prebral,ma ampak prav nič, kar si napisala na začetku tega bloga. to pa zato, ker želim in to je nevarno, nevarno je želeti si,(lahko si predstavljaš male infinitive, to pomeni "razmišljat"), želim si najprej napisat nekakšen statut mojega, najinega dopisovanja.
1. Ker sva si prvi mesec,najinega spoznavanja le dopisovala in je bilo strašno vznemirljivo(na to,kako in zakaj sva se dopisovala, se bom vsekakor še vrnil).
2. zato,ker si mi ravnokar v desno stran zatilja sporočila, da če sploh vem, kako me ljubiš in ker si me še malo potem z nogico in tako...
3.Ker za tem stoji konkreten načrt!
4.Ker še nisem zaledil slovenskega bloga, ki bi ga pisal par. Moški in ženska, ja spet je moški na prvem mestu, pa kaj.Blog, ki ne bo nikakor in nikoli zakonska svetovalnica, psihijater, starši in drugi modrejši.Blog, ki bo tudi z veseljem in predvsem humorjem kazal na svoje partnerske,zakonske, prijateljske zablode. Blog,ki se bo na vse raztege trudil,ne postat moralističen. Ne kličem, ne!!! Ki bo skušal zanikat, kolikor bo le šlo zanikat svojo katoliško in socijalističoin kapitalistično vzgojo. Sem, ja zdaj že sredi tridesetih.
5. Ker si želim, da tudi drugi s takimi merili sodelujejo v najinih romantičnostih, pregovarjanjih, prepirih,strahovih, v najinem ljubkovanju,draženju, občudovanju,norostih, v najini ljubezni.
6. Ker je to na blogu lažje.
7. To ni terapija, ki bi jo kje dobila. To sem napisal za vse, ki bojo nekoč kasneje brali te zapise in sodelovali seveda.
8. Ker ravno zdaj zatopljeno zreš v televizor ,kjer te nagovarja nihče drug,kot Jezus sam,Scorsesejev seveda. Bom kasneje preveril, kako se napiše Scorsesejev. Tudi za pravopis se opravičujem. Lepo bi bilo, da bi kasneje,kdo, ki bo sodeloval, tudi kaj lektoriral.
9. Ker te ljubim!
Vem, da se tole sodelovanje v najini ljubezni lahko sliši rahlo perverzno, ampak to slišiš ti in vsak, ki tako pač to sliši. Sicer pa to piše. Pa tudi če se tako sliši ali pa piše naj se, zato se pa tudi dopisujeva.Da se bolje spoznava!
10. Zavestno izjavljam, da ljubim in da bom kolikor se da redno korespondiral s teboj.
11. Zdaj si šla pa na W.C.In bom nehal s prvim javljanjem.
Rad bi dodal še fotografijo, ki prikazuje tebe in fotografijo(trebiš si zobe zdaj, v moj vrat,ah)ki prikazuje nekaj drugega.upam, da ju bom znal dodati.
12. Ker se tako tudi učim uporabljati računalnik.


Tudi takšna si bila danes ljubezen moja,večino časa pa najlepša, najbolj mila in poželjenja vredna,ah!
Druga slika pa je to kar sva dahnila.(zaradi filma se jokaš, kje je da ga, majku mu...)

Pravkar je On naredil prekrasne filane bučke ...

.... Jaz pa sem odprla najin blog.

In tako pozdravljam novo Ero!
Tukaj boste doživeli vse. Z Njim in Njo se boste zapodili skozi divje brzice življenja v dvoje. Bolj divje kot Neukročena Trmoglavka. Bolj solzave kot Esmeralda, ko je prvič pogledala v svet. Prisrčnejše kot nerodno kobacanje mladičkov katerekoli vrste. Bolj spretne kot Baskarji na ulicah. Bolj topeče se, kot sladoled ob 2popoldan na Prešercu. Bolj mikavne kot skrivni dopisovalec, ki ti zjutraj pusti nenaslovljeno pismo v nabiralniku. Dolgočasne, kot najbolj artističen kader slovenskega filma. In najbolj navadne, kot je čigumi na riti. Najbolj....
...hm, moram končati, ker je prišel pome On. Ob prelepem sončnem zahodu, rahlo nestrpni jazzovski glasbi si bova ob pogledu na jedrski reaktor prižgala joint. Prvi, odkar sva skupaj.