Najbrže si vsak človek naredi spisek. Kako in kaj mu je živeti. Kakšno naj bo to življenje. In na poti enkrat spoznaš, da se najlepše živi, če znaš zavreči ta spisek. Pa je takrat že prevečkrat prečitan. Znaš ga na izust. In pozabil si vse besede, ki ne tičejo tega spiska.
Ana je dolgo iskala svojega moškega. Velikokrat se je zdelo, da je že prav blizu. Skorajda tam. Morda pa je to to. Vendar so ponavadi njegove napake, ali vsaj kar se je zdelo kot napaka, prekoračile njegove vrline. In odplavilo ga je. Ona pa je iskala naprej.
Imela pa je skrivnost, skrite svetovalce, ki so ji pomagali, če ni vedela prav ali ni presodila prav. To so bili njeni bodoči otroci, ki jih je nekoč kanila spočeti z svojim, samo njej prilegajočim se partnerjem. Vedno se je vprašala, kako bi presodili oni, če bi bili zraven. Bi bilo to dovolj ZANJE? Bili so zahtevni ti njeni otroci. Ampak vedela je, da si zaslužijo le najboljše.
Seveda ga bo ljubila, tega svojega bodočega izbranca, saj drugače ne gre. Ker je natanko tak, kot si ga želi. In nobenega razloga ni torej, da tudi on ne bi ljubil nje. In njuni otroci bodo veselo skakljali okrog njiju in vzdigovali svoje ljubke ročice k bleščečima smehljajema staršev.
Ana ni dopustila naključij v svoje življenje. Seveda se jim ni mogla docela izogniti. Pravzaprav je vedno, ko se je zgodilo ka nepričakovanega, malce otrpnila in potem z neko osuplo počasnostjo kot v sanjah reagirala. Prava reakcija je prišla za njo mnogo kasneje, včasih lahko šele čez nekaj dni. Takrat se je kar naenkrat ustavila sredi poti ali dela in izustila odgovor ali stavek, ki je kot prepozni odmev še desetkrat zaječal v njej. Tega se je Ana rahlo bala, saj je vedela, da ti pozni odmevi v njej nikoli ne dobijo odgovora. Da ostaja nepotešena. Njeni sogovorniki so že zdavnaj v drugih pogovorih.
In zato si je Ana zgradila življenje, ki je bilo kolikor je le mogoče zaščiteno od nenadnih sunkov in presenečenj. Vse je načrtovala.
Kariera? Nekaj sigurnega. In tako je delala v pisarni. Sekretarka. Te so zmeraj rabili.
Prosti čas? Pravilno življenje. Malce zunaj, kakšna knjiga, s prijateljico kava ali kino.
Ven ni hodila rada. Preveč nepredvidenega. Pa bi bilo najbrž treba. Morda sreča njega?
(»Khm,« so jo takoj opozorili njeni še nerojeni otroci – »to pa ne bo pravi, če ponočuje in pije naokoli!«
»Ja res,« jim je prikimala. »Tak ne bi bil v redu. Ne do mene, ne do vas. Potem bi morda postal še nasilen...«
In otroci so ji zaigrali prizor osamljenosti in socialne stiske. Dobro so razumeli svet, ti njeni otroci.)
Ne, ven ni hodila rada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar