Danes sem ugotovila, da sem pravzaprav poliglot. Napisala sem pismo v francoščini. Jeziku, katerega osnove sem že davno pozabila. Pa še te so bile zelo dvomljive. Verjetno veliko pove, če po štirih letih učenja francoščine v srednji šoli prideš v Francijo in ne znaš v trgovini kupiti kruha in mleka. No ja, ampak sedaj je pa drugače. Sedaj obstaja Free Online Translator!!!
Vsako besedo sem previdno prijela z Orodjem in jo nežno položila v nederje tega mogočne Online Mašine. Stvar je prehrustala, prebavila, preorganila....in lej jo francosko besedo! Previdno sem jo odprasknila z mogočnim Ctrljem in dvignila z Cjem, pa jo ljubko priflopala z krepkim Vjem zraven še tople prejšnje francoske izkovanke. In tako se je rodilo Pismo.
Pismo je bilo le posledica, kulminacija vseh pričakovanj, slabih karm, upanj in razočaranj. Pismo je bilo ali vsaj hoče biti Pika.
Pravzaprav je to zelo težko pismo, saj z njim odpovedujemo dolgo načrtovane počitnice v Francosko govorečih predelih Planeta. Mea culpa – ker sem se pravzaprav zaračunala pri računu za počitnice. Jah, včasih optimistično in veselo razpoložen tudi kak odhodek lahko pogledaš kot dohodek ...
Počitnice:
In resnično: danes ponoči so bile sanje polne Mor in Erinij. Ampak se bo treba pobrat in naprej. Stvar je vedno za nekaj dobra, ne?
Pa še zadeva On: Zelo sem ponosna Nanj, kako se je mirno in sproščeno pogovarjal z &Co po telefonu, ko sva zraven na vsakem koncu žice s Sestro delali grrr, pihali in si brusili kremplje. Ne tak ne sme biti začetek lepih počitnic, se strinjam.
On pa: mirno (zna biti najbolj skuliran človek, ko prebrodi prvo vihro noroglavega razburjenja), ...in ta mirnost je potolažila tudi mene. Zmeraj me potolaži, če imam občutek da sva skupaj. Da se bojujeva skupaj, da delava napake skupaj, - skratka, da se podpirava. Da če eden pade dol, da ga drugi pobere. Jah, ne dela vedno, ne. Ampak se razvijamo in gremo naprej. Najinih napak se kar dobro zavedava. Včasih jih celo poveličujeva in se v njih zaciklava. Ampak sva še sveža. Enoletna gringota.
Njemu: Rada bi te videla kot drugega človeka. Ko te gledam z distanco te neznansko spoštujem, če pa se mi zdiš samoumeven, pa te včasih ne spoštujem dovolj in zinem kako neumnost, ki bi jo drugače le sebi. Ti postaneš jaz. Ampak vidim, da tudi do sebe moram vzpostavit distanco.
Ni komentarjev:
Objavite komentar