PIPA LJUBICA!

Tako upam, da bo ZALEGLO...

O samoti

Gospodar samoće

ona vuče moje niti
ona čini moje sne
dok ja listam stare novine
ona bježi od dosade
uspjela je da se smiri
odlazi nekud nasamo
a ja maštam zatvorenih očiju
u mislima je pratim

ona vuče moje niti
ona čini moje sne
dok ja listam stare novine
ona bježi od dosade

ona vuče moje niti
ona je hladna i daleka
kao gospodar samoće
igra se osjećajima
ona zna da je gledam
odlazi nekud nasamo
a ja maštam zatvorenih očiju
u mislima je pratim

o ani

Najbrže si vsak človek naredi spisek. Kako in kaj mu je živeti. Kakšno naj bo to življenje. In na poti enkrat spoznaš, da se najlepše živi, če znaš zavreči ta spisek. Pa je takrat že prevečkrat prečitan. Znaš ga na izust. In pozabil si vse besede, ki ne tičejo tega spiska.

Ana je dolgo iskala svojega moškega. Velikokrat se je zdelo, da je že prav blizu. Skorajda tam. Morda pa je to to. Vendar so ponavadi njegove napake, ali vsaj kar se je zdelo kot napaka, prekoračile njegove vrline. In odplavilo ga je. Ona pa je iskala naprej.

Imela pa je skrivnost, skrite svetovalce, ki so ji pomagali, če ni vedela prav ali ni presodila prav. To so bili njeni bodoči otroci, ki jih je nekoč kanila spočeti z svojim, samo njej prilegajočim se partnerjem. Vedno se je vprašala, kako bi presodili oni, če bi bili zraven. Bi bilo to dovolj ZANJE? Bili so zahtevni ti njeni otroci. Ampak vedela je, da si zaslužijo le najboljše.

Seveda ga bo ljubila, tega svojega bodočega izbranca, saj drugače ne gre. Ker je natanko tak, kot si ga želi. In nobenega razloga ni torej, da tudi on ne bi ljubil nje. In njuni otroci bodo veselo skakljali okrog njiju in vzdigovali svoje ljubke ročice k bleščečima smehljajema staršev.

Ana ni dopustila naključij v svoje življenje. Seveda se jim ni mogla docela izogniti. Pravzaprav je vedno, ko se je zgodilo ka nepričakovanega, malce otrpnila in potem z neko osuplo počasnostjo kot v sanjah reagirala. Prava reakcija je prišla za njo mnogo kasneje, včasih lahko šele čez nekaj dni. Takrat se je kar naenkrat ustavila sredi poti ali dela in izustila odgovor ali stavek, ki je kot prepozni odmev še desetkrat zaječal v njej. Tega se je Ana rahlo bala, saj je vedela, da ti pozni odmevi v njej nikoli ne dobijo odgovora. Da ostaja nepotešena. Njeni sogovorniki so že zdavnaj v drugih pogovorih.

In zato si je Ana zgradila življenje, ki je bilo kolikor je le mogoče zaščiteno od nenadnih sunkov in presenečenj. Vse je načrtovala.

Kariera? Nekaj sigurnega. In tako je delala v pisarni. Sekretarka. Te so zmeraj rabili.
Prosti čas? Pravilno življenje. Malce zunaj, kakšna knjiga, s prijateljico kava ali kino.

Ven ni hodila rada. Preveč nepredvidenega. Pa bi bilo najbrž treba. Morda sreča njega?
(»Khm,« so jo takoj opozorili njeni še nerojeni otroci – »to pa ne bo pravi, če ponočuje in pije naokoli!«
»Ja res,« jim je prikimala. »Tak ne bi bil v redu. Ne do mene, ne do vas. Potem bi morda postal še nasilen...«
In otroci so ji zaigrali prizor osamljenosti in socialne stiske. Dobro so razumeli svet, ti njeni otroci.)

Ne, ven ni hodila rada.

nekoč se je zgodilo pismo

Garderoba razrednega pouka osnovne šole. Garderobe so postavljene v vrstah na hodniku. Na koncu hodnika vrata za izhod iz šole. Na obešalnikih le se nekaj malih jaknic, pod klopmi nekaj razmetanih čevljev in pospravljeni copati. Po pouku. Veliko otrok je že odšlo domov...

V garderobo prihiti mulc rdečkastih las z pegicami in torbo v roki. Na hodniku je tačas vse tiho. Mulc se ogleduje da ga nihče ne zaloti. Potem se nameri proti rdeči jaknici v garderobi. Iz žepa potegne lepo zložen listek. Še enkrat ga prepogne in ga zatlači v žep rdeče jaknice. Že se hoče obrniti, pa se premisli. Vzame listek nazaj iz jaknice in privleče iz žepa svinčnik. Usede se na klopico in na hitro se nekaj načečka na listek. Prepogne in ko ga hoče dati nazaj v jaknico mu pride na pamet še ena sijajna ideja. Listek bo zložil v obliko aviona...

Medtem ko sedi na klopici, zatopljen v svoje delo se izza vogala garderobe prikaže dekle pristriženih razkuštranih las. Čez rame rugzak, v rokah zvezek...

Mulc zloži avionček in ga potisne v žep rdeče jakne. Hoče oditi, takrat pa zagleda dekle in se zmede. Hitro sede in si začne preobuvati iz copat v čevlje. Mečka, ne gre mu dobro in naskrivaj pogleduje dekle.

Ona, prav tako zmedena, gre do obešalnika z rdečo jakno. Preobuje si čevlje in nadane rdečo jaknico. Potem seže v žep in privleče ven iz papirčka narejen avionček. Mulc še bolj menca pri zavezovanju vezalk.

Dekletce razpre listek in prebere. Rdečica ji bušne v obraz. Spravi papirček in začne pospravljati zvezek v torbo..

Mulc pohiti..

Mulc: E..ee...ee sem te hotel vprašat...
Punca: Ja?
Mulc: A si ... a bi ... a imamo veliko naloge pri matematiki. Nisem bil na prejšnji uri a veš..
Punca: Em..ne ni veliko. Samo eno nalogo imamo. Na če hočeš ti jo dam za prepisat. Samo jutri prinesi nazaj. (mu pomoli zvezek)
Mulc: Eee...hvala. (dekletce se še obotavlja, potem pa hoče oditi.)

Mulc: Eee..a ti je bil všeč avion
Punca: A je tvoj?
Mulc: Em...ja.
Punca: Ja, fajn. (Mu pomoli avion)
Mulc: Ne...zate je
(Dekletce spet zardi. Ne gledata se. Oba se prestopata in ne vesta kaj bi s sabo. Le včasih pogled zadane ob pogled, pa se takoj odvrne. Mulc poskuša zavzet frajersko pozo.)

Mulc: A pol bi?
Punca: Kaj?
Mulc: Ja, saj veš no...
Punca: A to kar piše?
Mulc: Ja.
Punca: Ne vem...Kaj?
Mulc: Ja tako da bi...a veš...skupaj...
Punca: Ja... mislim, vem..
Mulc: Ja no. Lahko te pa zdajle spremim.
Punca: Eee..

Dekletu je že strašno nerodno. Zasliši se šolski zvonec, ki oznanja konec pouka. Zdaj zdaj se bodo še preostali otroci vsuli ven iz razredov. Hrup. Dekle se panično ozre. Mulc stopi proti njej.

Mulc: Če hočeš ti lahko nesem torbo.

Punca: Aja, joj..mislim.. Ne morem sedaj. Joj, je že toliko ura. Zamujam na kosilo. Me čakajo doma. Dijo.

Dekle se obrne in zbeži. Na klopi pusti listek. Mulc obstane. Se usede. Vstane. Pogleda okrog sebe. Vzame listek. Ga lično zloži spet v avion. Si vrže torbo na ramo in izgine v sosednjo garderobo. Tam visi še nekaj dekliških jaknic...

Ustnica: Hejla a si ti ta pravi zame?
TheOne: Opa, Ustnica, a si kaj sočna?
Ustnica: Kaj pa vem TheOne. Boš moral poskusit.
TheOne: Ja ni blema. Ti sam reč.
Ustnica: J Jaz sem tu bolj za spoznavat...Kaj vec bomo pa videli...
TheOne: a/s/l?
Ustnica: 22/jasno da ž/Lj ..pa ti
TheOne: 35.Idrija. Daj se malo opiši.
Ustnica: Črnolaska, 170, vitka, zelene oči...ma v redu. Pa ti?
TheOne: A maš fotko?
Ustnica: Ne nimam, sori, naslednijič. Pa ti?
TheOne: Kaj maš na sebi?
Ustnica: Hej, hej...tole je pa mal hitro se ti ne zdi?
TheOne: A se kaj rajcas?
Ustnica: Ja velikokrat. Kako je pa v Idriji? Kaj si po poklicu, kaj delaš?
TheOne: Daj telefonsko.
Ustnica: Zakaj?
TheOne: Te pofukam.

Ustnica: Ej sori stari. V bistvu sem tip. Pa se veliko boljsih chaterjev je tuki. Cao!

Tipcek23: Katera spodnja ali zgornja?
Ustnica: Zaenkrat imam se obe.
Tipcek23: Mene kar obe zanimata
Ustnica: O si mi kar fotko poslal.
Tipcek23: Ti mas fotko?
Ustnica: Sori, ne. Nisem na svojem racunalniku. Uau...a tele misice sam bildas?
Tipcek23: Hm, ja..tezka studentska dela. Kako pa ti izgledas?
Ustnica: 18 letna, nepobarvana bjonda iz Kopra. Odkod si pa ti?
Tipcek23: A res. Jaz sem tudi iz Kopra. Kje pa stanuješ?
Ustnica: Ej sori, moram iti. Ta stari klicejo. Cao!
Tipcek23: Ej, ej..kdaj bos spet online?
Ustnica: Cez kake 3h. Cao!
Tipcek23: Se beremo, bom gor. Cao.

Ustnica: Hejla Misica, a si to ti Tomo?
Misica: Ja, kaj dogaja Ana?
Ustnica: A si spet pod zenskim nikom,a?
Misica: Ja, ampak tokrat sem sam. Mal lovim tipcke, pa eksperimentiram.
Ustnica: Ampak danes so sami cudni gor a ne.
Misica: Ja neki tezaki, ja. Ampak se tud najde kaj.
Ustnica: A bova tako kot zadnjic? Dajva narest sobo, pa jih povabiva.
Misica: Perverznica!
Ustnica: Ja, to mas rad J
Misica: Ok. Naslov sobe – #packarije.
Ustnica: Se dobiva tam – kdor jih manj privlece casti x!

Prva ljubezen

Prva ljubezen...Prva! Ne druga, ne tretja...prva. Nekdo je rekel samo enkrat se ljubi. Nekdo drug pa "sve su prave ljubavi tužne". Pravijo tudi, da prve ne pozabiš nikoli.
Vem, kdaj mi je prvič pokazala zadnjico in žemljico. Bilo je v vrtcu. Medlo se spomnim igric, kot so zdravniki. Vem, kdaj sem prvič hrepenel. Vedel sem do pred kakšnim letom, kako je živela. Vem, kdaj sem prvič stal pod oknom in tulil v polno luno. Velikokrat sem se hotel poročiti. Velikokrat. Prva, ki sem ji obljubil, da se bom poročil z njo pa je bila sodelovka moje mame. Pisana mi je bila na kožo. Imel sem okoli osem let, ona petintrideset. Bila je moj tip ženske in nisem okleval. Pred kakšnim letom, se pravi po po približno petindvajsetih letih me je spomnila na mojo obljubo. Zgrozil sem se in jo prelomil. Obljubo. Prve ne pozabiš nikoli!

Doma. Toplo, pravzaprav poletje. Jutri sem frej.
Tuku lepu, sem zelu kontenta - kaj bi se vec?